Med nenadomestljive izraze kulturne samobitnosti slehernega naroda moremo uvrstiti sposobnost suverenega premišljevanja in oblikovanja prepoznavnih pogledov o bistvenih vprašanjih kulture, njenih prvin, mehanizmov in procesov, ki ji dajejo edinstveno klenost. Globalizacija in z njo povezan razrast multikulturnosti, ki prek spletnih podatkovnih avtocest polni naše domove, želi ustvariti vtis, da tak napor ni več smiseln, še manj potreben in da bi bilo za preživetje v kotlu domnevno stapljajočih se kultur učinkoviteje usposobiti vešče analitike ter pre-vajalce domnevnih kulturnih presežkov globalne vasi za potrebe našega »doma«. S sočnim izrazom take vrednostne inverzije sta nedavno »obogatili« naše glavno mesto preureditvi uličnih prostorov, v katerih si po novem pešci brišejo svoje čevlje ob verze Prešernove Zdravljice in ob dobitnike Levstikovih nagrad v hollywoodsko »izvirni« 'aleji pisateljev', kot so svojevrstni »poklon« nagrajencem imenovali idejni očetje te domislice.