Peta velikonočna nedelja je posvečena Jezusovi oporoki. Ko sta oče ali mati na smrtni postelji, pokličeta svoje otroke in jim v kratkih stavkih izročita svojo poslednjo voljo. To so najbolj sveti trenutki, ki jih otroci nikoli ne pozabijo. Pred dobrim letom je umrla moja mama. Kot da bi vedela, da bo nenadoma umrla in da nas otrok ne bo videla ob slovesu s tega sveta, je v svoji skrinjici pustila listek s sporočilom njene zadnje želje: »Otroci moji! Radi se imejte in ne pozabite na Boga!«. Svete besede iz globin materinskega in globoko vernega srca. Kako blizu so Jezusovi oporoki, sem doumel šele sedaj, ko pišem to razmišljanje.

Zdaj je Sin človekov poveličan in Bog je poveličan v njem. To je začetek Jezusove oporoke, besede, ki jih je rekel svojim učencem takoj zatem, ko je apostol Juda vstal od mize in zapustil svojo skupnost in svojega Učitelja. Evangelist Janez je na začetku tega Jezusovega stavka uporabil besedo »zdaj«...