»Od svoje pameti si odščipnil na obeh koncih ravno toliko, da v sredini ni nič ostalo,« sem zaslišal, ko je neki profesor na televiziji razlagal zadeve z Evropo in muslimani. »Hej!« sem vzkliknil pri sebi, »od kod pa ta glas?« Voditelj je profesorju uslužno prikimaval, soomizniki, moški in ženski, si seveda česa takega ne bi mogli privoščiti, saj navsezadnje živimo v svobodni družbi, kjer je toliko pravic, da si komaj drznemo stegniti jezik ... Tiste besede so se tako dobro prilegle mojim občutkom, da sem bil zmeden: so prisluh ali resničnost? Tako se vendar ne sme več govoriti. »Ja, tako je dandanes: nam norcem žal/v teh krajih bolj slaba prede,/odkar se večina modrih glav/bolj noro kakor norci vede,« mi je odgovoril isti glas v norčavem tonu. »To je pa že preveč, toliko resnice naenkrat, najbrž sanjam! Ura je pozna, spat pojdi!« sem si ukazal.

A nenavadnih dogodkov s tem ni bilo konec. Ko prebiram bolj ali manj vsakdanje nizkotnosti in slabe želje, s katerimi v medijskih...