Po dolgem času sem srečala znanca, o katerem so mi pravili, da je pred kratkim zbolel za rakom in da je bolezen precej napredovala. Oba sva se razveselila srečanja in začela sva se pogovarjati o njegovi bolezni. Bila sem zelo prijetno presenečena, ko sem ga poslušala. Priznam, da ga takšnega prej sploh nisem poznala. Govoril je zelo trezno, brez panike. Zdaj dobiva kemoterapijo in čaka na razplet bolezni. Prepričana sem, da poteka zdravljenje pri nekom, ki tako kot on gleda na bolezen, veliko bolje kot pri nekom, ki je ves paničen. Upam, zelo upam, da bo tudi pri njem tako.

Potem pa mi je v pogovoru rekel še nekaj, kar se mi zdi zelo pomembno. »Zdaj vse urejam, premoženje in vse drugo, tako da se mojim otrokom s tem ne bo treba obremenjevati. Prepričan sem, da bom tako živel veliko mirneje. Vsaj to me potem ne bo težilo in gotovo bo tudi to pripomoglo k boljšemu poteku bolezni.«

Prav prijetno je mineval najin pogovor. Kljub bolezni v njem ni bilo nobene panike. Ne...