Spoznali bomo triindvajsetletno Meto Horvat, ki zase pravi, da je majhna nasmejana Gorenjka, zaljubljena v Luka, hribe, ajdove žgance in pomiva­nje posode, bodoča učiteljica razrednega pouka, umetnica po duši; pomemben pečat pa je v njej pustila tudi izkušnja z anoreksijo.

Kako si preživela svoje otroštvo?

Mislim, da ga ne bi mogla preživeti bolje. Bila sem živahen, nasmejan in radoveden deklič. Nič mi ni manjkalo, saj smo imeli Boga na prvem mestu in potem je vse na pravem mestu. In tako je še vedno. Bogu sem hvaležna za tako družino in najboljše starše, ki mi jih je izbral in so me vzgojili v veri, mi dajali oporo v vsakršni stiski. Vem, da lahko vedno računam na dom. Starši in na sploh vsa naša »Čušinova familija« (Gregor je Metin stric, op. a.) mi je bila in mi je še vedno velikanski vzor za življenje.

Kaj pa tvoje najstniško življenje?