Bog mi odpira vrata svoje hiše
za dom in sprejetost,
za varnost in stalnost,
za použitje zamer in očitkov,
za premagovanje strahov in dvomov,
za rast veselja in zaupanja.

V njih utripa božje srce
in je moje srce pijano od sreče vrnitve,
v njih so zapisane melodije življenja
in šepet tišine bolečine,
v njih sta materin poljub ljubezni
in očetova roka skrbnosti.

Skoznje vstopam kot iz ločenosti k združitvi:
iz pregnanstva v domovino,
iz stiske in strahu v svobodo,
iz trgovine v svetišče,
iz navadnosti v posvečenost,
iz vsakdanjosti v skrivnost,
iz bolnega hitenja v mir.

Skoznje vstopam kot izgubljeni sin
po odpuščanje in usmiljenje,
po upanje in ljubezen,
po hrano večnega življenja;
skoznje vstopam k očiščenju,
k občudovanju in strmenju,
k slavljenju in rotenju,
k blagoslovu in srečanju.

Skoznje vstopam,
da odprem svoje srce,
ki naj postane svetišč...