Lanska velika noč je bila žalostna. V 17. tednu nosečnosti sem izgubila sina. Za naju z možem že tretji otrok, ki je šel v nebo, še preden je zagledal luč sveta. Utrujenost in bolečine v križu na velikonočni ponedeljek sem pripisovala pripravam na veliko noč. V sebi sem čutila vznemirjenost, ker nisem več zaznavala otrokovih gibov, ki so bili že nekaj časa zelo živahni. Žalostno dejstvo je potrdil ultrazvočni pregled, ki ni zaznal srčnega utripa. Dobila sem napotnico za t. i. medikamentni splav. Zdravnico sem prosila za še dodaten pregled čez kakšen dan. Najkasneje v treh dneh sem morala priti nazaj.

»Otroka bova pokopala!«

Poklicala sem moža, ki je najprej dejal: »Otroka bova pokopala.« Pot domov je bila težka in še težje srečanje z najinimi štirimi otroki, ki so se dojenčka zelo veselili. Ob dejstvu, da je moj trebušček vsako uro bolj upadal,...