Včeraj in jutri
Včeraj in jutri
»A prideš?« »Nimam časa ...« Zraven pa opravičujoč izraz na obrazu. Poznano, ne?
»A prideš?« »Nimam časa ...« Zraven pa opravičujoč izraz na obrazu. Poznano, ne? Tudi zame je to eden pogostejših izgovorov. Nekoč pa mi je nekdo rekel: »Časa imaš 24 ur na dan. A očitno so ti druge stvari pač pomembnejše.« To mi je dalo misliti: Kaj počnem s časom, ki mi je vsak dan podarjen?
Doumela sem, da je moje življenje predvsem načrtovanje, nekaj tudi obujanje spominov. A kaj se zgodi s sedanjim trenutkom? Zgolj mine. Odkar se tega zavedam, poskušam živeti bolj v sedanjosti: grem v gozd in namesto da premlevam za naprej in za nazaj, opazujem drevesa, sončni vzhod, veter ... Se učim ali sem s prijatelji – vse ob svojem času. In to, kar mi čas prinaša, poskušam sprejeti, se tega veseliti, izkoristiti. Ne tako kot takrat, ko sem v vrtcu komaj čakala na šolo, ob koncu osnovne šole na gimnazijo in zatem, da bo le matura čim prej za mano. Ker tako ne bom nikoli srečna, niti v pokoju ne.
Zamislila sem se tudi nad tem, kako je čas relativen – na facebooku pol...