Vsako leto učencem med mnogimi leposlovnimi zgodbami preberem tudi zgodbo Tržačan pisatelja Ivana Tavčarja. V vseh teh letih branja zgodbe po njej vedno nastane daljša tišina kot ob običajnih zgodbah. Učenci so šokirani nad življenjsko zgodbo sirote Tomaža, ki ga je njegov krušni oče posvojil v Trstu in ga kasneje ob rojstvu pravega sina izstradal skupaj s svojo grobo ženo. Nasilje, ki ga trpi nemočni Tomažek, je prikazano tako realistično, da učenci ob branju vedno obnemijo. Zaključek je tragičen, saj sirota umre, medtem ko so mnogi neprizadeto hodili mimo njega in mu niso pomagali. Učenci se sprašujejo, kje je tu usmiljenje? Kje so srca, ki hočejo pomagati? Kje so srca, ki se znajo vživeti v stisko drugega in se ob njej ustavijo?

Njihov svet je drugje …

Tudi danes se v razredu sprašujem o otrocih, ki ne zmorejo usmiljenja do tistih, ki so ga še posebej potrebni. In žal jih ni malo. Vedno znova se čudim, kako da pokažejo tako malo razumevanja do bolnih soš...