Stara gospa, skoraj pri devetdesetih, mi je potožila, kako jo skrbi, kaj bo naredila s svojimi knjigami. Vse življenje jih je zbirala z velikim veseljem. To jo je tudi kar precej stalo, ampak za knjige ji ni bilo nikoli žal dati denarja. Samo enega sina ima, ampak ta ima knjig še več kot ona, zato tudi ni pripravljen, da bi jih vzel še kaj od mame.

Z velikim žarom mi je pripovedovala o posameznih knjigah, kje in kako jih je kupila. Nekatere je dobila tudi v dar. V pogovoru sem ji omenila, da bi morda kakšno knjigo vendarle dala komu, za katerega ve, da bi je bil vesel. Pa mi je nazadnje rekla: »Veste, to pa ni tako preprosto. Kako naj dam stran od sebe nekaj, kar mi toliko pomeni?«

Ta stara gospa gotovo ni edina, ki tako razmišlja. Ona se ne more ločiti od knjig, kdo drug se ne more ločiti od vrta ali od hiše in še od marsičesa. Gospa pri devetdesetih letih nima več veliko časa, da bi premišljevala, kam s knjigami. Pogosto se zgodi, da po smrti preprosto vse odpelj...