Nočne sence se tiho umikajo zgodnjemu svitu in v tišino boja med temo in svetlobo se začenja oglašati ptičje petje. Vrata neke hiše v Jeruzalemu se tiho odpro in v polmrak samotne ulice se izrišejo postave, skrbno zavite v plašče. Kot da jih nosijo peruti, ne da bi se ozirale na desno in levo, z neslišnimi koraki hite mimo spečih hiš in se napotijo proti mestnim vratom. Oddahnejo si šele, ko so zunaj mesta in zavijejo na pot, ki vodi proti vrtu bogatega moža in uglednega člana velikega zbora, Jožefa iz Arimateje. V rokah nosijo posode z dišavami za maziljenje. Šele sedaj si upajo šepetaje spregovoriti in ubesediti vprašanje, ki jim je vstalo v srcu: »Kdo nam bo odvalil kamen z vhoda v grob?« Marija Magdalena, Ivana, Saloma, Marija, Jakobova mati so bile navzoče, ko so k vhodu v grob ljubljenega Učenika zavalili velik kamen. Vedo, da ga same ne morejo odstraniti, a jih...