Prerok Izajija nam govori, naj se »ne spominjamo prejšnjega in ne pazimo na preteklo« (43,18). Prav tako sv. Pavel Filipljanom (3,13) zapiše: »Pozabljam, kar je za menoj, in se stegujem za tem, kar je pred menoj.« Ne da bi preteklost zanikali: je resničnost našega bivanja in je lahko rodovitna njiva ali pa zapljeveljen kos vrta ali celo puščava. Preteklost je del naše poti v prihodnost. V primerjavi s tem, kar nam je Stvarnik pripravil za večnost, pa je nepomembna: je »jokanje v odhajanju«, so »ugasli stenji«, ki jih je preplavilo Gospodovo usmiljenje, zasenčil cilj »nagrade božjega klica od zgoraj« (Flp 3,14). Iz filma Kristusov pasijon so mi za vedno ostali pred očmi trije prizori: surovo bičanje, pribijanje na križ in srečanje Jezusa in Matere Marije, ko ji Sin, prebičan, opljuvan, ponižan, izmučen in podrt v prah pod križem, reče: »Vse delam novo!« To me vedno znova šokira. Kaj je ta novost? »Napravil bom pot v pustinji« (Iz 43,19). Če si ogledamo samo delček puščavskega relija...