Foto: K. H.

Marica Rožič Vogrič je to zimo dopolnila 102 leti. Praznovanje rojstnega dne sicer ni bilo tako slovesno kot pred dvema letoma, ko se je za njeno stotico v števerjanski cerkvi pri maši zbrala vsa vas, po maši pa je jubilantka nazdravljala do poznega večera, kot nam je povedala, »z vsemi živimi, ki me imajo radi«, vsak pa je v dar dobil še knjižico Povest o Marici z Ušja (avtor Marjan Terpin), letos so se ob njej zbrali »le« njeni najbližji, pet otrok in štiri generacije potomcev: deset vnukov, osemnajst pravnukov in dva prapravnuka.

Rojena leta 1914 v Brdih je doživela obe svetovni vojni. Prve, ko jo je z mamo in štirimi brati in sestrami preživela v begunstvu na Kranjskem, se spomni le po pripovedovanju, živ spomin pa ima na čas vrnitve v porušeni Števerjan, ko so od njihove lepe hiše Na štejgnah ostali le zidovi. Oče se je vrnil iz vojn...