Te dni smo se spomnili nekega v Družini že ubesedenega prizora. Leta 2003 je tedanji varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek sklical tiskovno konferenco, na kateri se je med drugim odzval na zaskrbljenost komisije Pravičnost in mir pri SŠK. Ta je namreč v odprtem pismu opozorila na številne pojave verske nestrpnosti v slovenski družbi, posebno nestrpnosti do katoliške Cerkve. Bil je namreč čas, v katerem so se zgostili pojavi, kot so bili preprečitev zvonjenja v koprski stolnici, oskrunjenje cerkve na Kumu in spomenika Matere božje v Portorožu, zažig križa v Strunjanu, umeščanje podgane namesto Jezusa v naročje brezjanske Marije …

Hanžek je te pojave precej omalovažujoče relativiziral in jih razumevajoče pojasnjeval kot (dopusten) odziv na nestrpnost, ki jo baje v javnem prostoru vedno znova seje Cerkev sama. Očitno je bilo tudi, da se je pri govorcu ob omembi besedne zveze »katoliška Cerkev« sprožil niz globoko ponotranjenih negativnih asociacij: za vse gorje slovens...