Ko sem šel leta 1960–1961 prvič v Lurd, nisem šel iz želje po čudežnem (enako kakor če grem v Medžugorje), čeprav v čudeže verjamem. Šel sem pol veren, bolj izletniško razpoložen, ker me je z ženo tja vabil gospod Angel Kosmač, župnik v Ricmanjah, ki nama je tudi posodil zadevni znesek. No, čudežnega od romanj ne pričakujem niti zdaj, to pa iz prepričanja, da bi me težko utrdilo v vsakdanjem boju za vero. Koliko je videnje Jezusa v nebeški slavi (na Taboru) dalo Petru poguma, da ga ne bi zatajil pred neko deklo? In Terezija iz Lisieuxa, ki se ji je Marija nasmehnila, je pred smrtjo doživljala največje skušnjave, tudi o obstoju posmrtnega življenja ...

V Lurdu sem si pustil dati čez ramo pas »braccardiera«, se pravi pomočnika. V tej vlogi sem v bolnišnici Hopital de Sept Douleurs dobil naročilo, naj v dvigalu v nadstropju počakam bolnike, ki bi se pripeljali do mene in bi jih bilo verjetno treba razmestiti. Tako sem šel v dvigalo in tam stoje začel čakati.

Opraviču...