Izbrana božja beseda iz Stare in Nove zaveze govori o istem: kako zelo je vsemogočnemu Bogu, ki je sam ustvaril vesolje, svet, vse živo in neživo, mar za nas, uboge ljudi. V Jozuetovi knjigi pravi, da je »izbrisal egiptovsko sramoto«; v drugem pismu Korinčanom, da je »v Kristusu spravil svet s seboj, tako da ljudem ni zaračunal njihovih prestopkov«.

Res da smo ustvarjeni po božji podobi, da si je Bog sam zamislil človeka, moškega in žensko, a končno nam je tudi dal svobodno voljo in določeno oblast v stvarstvu. Vendar ne glede na to, kako unovčimo darova svobodne volje in oblasti, ostaja Njegova ljubezen do človeka brezpogojna in trajna: v dokaz nam je dal svojega sina in ga obudil od mrtvih. Pa še ne zmoremo verjeti. Ne znamo se izkopati iz številnih praznih ideologij in teorij (ena močnejših je janzenizem, na primer), vse prevečkrat božje primerjamo ali celo enačimo s človeškim. Če samo pomislimo, kako se odzovemo na neprimerno vedenje bližnjega ali lastnega otroka, kolik...