»Ljubiti drugega, biti zares usmiljen torej pomeni prisloniti svojo prazno posodo ob posodo svojega zakonca in se tako učiti lastne vrednosti. Ko se moja revščina sreča z revščino mojega zakonca, takrat postaneva zares bogata. Ugotavljam, da bo leto usmiljenja zame zelo dolgo … morda vse življenje,« je v prvi letošnji številki Naše družine zapisala imago terapevtka Špela Strniša Tušek. Veliko bralcev se bo najverjetneje strinjalo z njo. Saj pri govoru o delih usmiljenja trčimo v samo bistvo katoliške vere, v njeno srce.

Jezuit James F. Keenan ugotavlja, da so katolištvo zaznamovala in ga naredila edinstvenega prav dela usmiljenja. Pravi: »Naše celotno teološko izročilo je izraženo v besedah usmiljenja, ki ga opredeljujem kot pripravljenost, da stopimo v kaos drugih. Učlovečenje je božji vstop v kaos človeškega bivanja. In odrešenje je v osvoboditev nas iz kaosa našega suženjstva grehu.«

Če se ozremo okrog sebe, nam nešteto stvari odkrito ali prikrito sporoča in dop...