»O, zlati moj fantek, dober dan! Kako sem vesela, pridi bliže, da te objamem!«

Anže je previdno pogledal od vrat proti zadnji postelji v sobi in za hipec se mu je zdelo, da tiste ženske prav nič ne pozna, kakor ne pozna tudi drugih dveh, ki ležita bliže vratom. Toda glas s postelje pri oknu je bil pravi in rekel je tisti čudoviti stavek, ki sta ga z babico dobro poznala, saj ga je vedno izgovorila, kadar je doma pritekel k njej:

»Pridi bliže, da te objamem!« Vse skupaj sta začela seveda ob Rdeči kapici, ki sta jo velikokrat ponavljala:

»Babica, zakaj imaš tako velike oči?«

»Da te bolje vidim!« se je smejala pod svojimi velikimi očali.

»Zakaj imaš tako velika usta?«

»Ne, ne, raje reci: zakaj imaš tako dolge roke!«

»V knjigi piše usta!«

»Ja, vem, res je. Ampak na tvoje vprašanje bi jaz rada odgovorila po resnici in bi rekla: DA TE LAHKO OBJAMEM. Na katero vprašanje bi lahko odgovorila tako?«

»Babica, ali...