Kaj je ostalo za najdaljšo nočjo, najbolje vedo smetarji, pa tudi vsakdo zase. Med temi kdo objokuje svojo naivnost, kdo drug si zavestno podaljšuje prevzetost. Kdor z urgence piše osebni dnevnik svojih nočnih služb, mu tudi ne manjka snovi.

Pisati osebni dnevnik velja kot neke vrste terapija. Potem je kdaj njegova vsebina razgrnjena kar pred javnostjo; saj pisec je že dočakal mir srca in zemlje in neba. To in ono, kar je zapisal v urah svojih bridkosti ali veselja, zdaj pojasnjuje družbene dogodke nekega časa. Zdravil je sebe in ni slutil, da podučuje prihodnje rodove.

Če imamo v mislih Jegličev dnevnik, smo eden teh rodov mi. Koliko se damo poučiti? Ob vseh spričevalih in diplomah nedvomno veliko znamo; ali pa tudi doumemo? Vednost in umnost sta različna darova, a Svetega Duha ne vabimo najbolj pogosto v svate. Zatika se nam že pri usmiljenju. Kaj le-to pravzaprav je, če ga dva modrijana razumeta vsak po svoje? Kot svetoletna milost nam...