Sveto leto usmiljenja me spodbuja, da razmišljam, kakšno mesto ima usmiljenje med zakoncema. Že obljuba »v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju …« nakazuje, da je usmiljenje v samem temelju uspešnega in dolgotrajnega odnosa. In res nas zakonsko življenje nenehno postavlja v vlogo, da odgovarjamo na potrebe, poslušamo, posredujemo, svetujemo in rešujemo. Take situacije so del vsakdanjika. Zakoncu (in seveda tudi otrokom) velikokrat ustrežemo in mu darujemo svoj čas, pozornost in energijo, pogosto tudi preko svoje meje. Zato, ker je on/ona, se zanj darujemo in žrtvujemo. In prav občutek, da se žrtvujemo, pogosto pripelje tudi do globokih razpok in zamer v odnosu. Lahko se počutimo ujeti, vedno »tisti, ki se razdajamo in se prilagajamo«, utrujeni in prazni. Skratka žrtve. Kako pa se ob vsem tem počuti zakonec? Se mu zdi, da smo usmiljeni?

Darovati se za druge

Naši, čeprav tako zelo dobronamerni občutki sočutja, dobrote in ljubezni do zakonca nas včasih, ne d...