Kölnski nadškof kardinal Rainer Maria Woelki je v govoru na tako imenovano »pepelnično sredo umetnikov« sedanje umetnike primerjal s svetopisemskimi preroki. Umetniki so poklicani, da v odčaranem svetu, v kulturi ravnodušnosti in skomiganju z rameni kot božji preroki blažijo boleče rane in spominjajo na pravičnost.

Umetniku, tudi če ni veren, se ni tako težko čutiti sorodnega s prerokom, saj ve, kaj je to osamljenost, pa tudi izkustvo, kadar ne more drugače govoriti, pisati, skladati in slikati, kot bi rad. Zelo pa se ga dotakne, ga navdihne, kar je »večje in mogočnejše od človeka in bi to rad upodobil v besedi, glasbi, sliki ali kakšni drugi obliki«. Zdržati morajo v nesmiselnosti in molku tega sveta, hkrati pa se boriti, celo do onemoglosti, za drugačen svet.