Odkar se zavedam svojega slovenstva, nisem te družbene in njene kulturne sredine doživljal v takšni kontradiktornosti, kot jo v zadnjem času. Vsi sedimo pred TV in navijamo za športnico desetletja, če ne več, Tino Maze, ki je več kot očiten rezultat samostojnih, beri privatnih odločitev, odprtosti in sodelovanja s tujci – onstran ene najbolj krvavih meja. Rezultat protesta proti slovenskemu smučarskemu javnemu sektorju in vzgojnemu sistemu, ki ljubi povprečja, da z njimi laže manipulira. Na drugi strani pa je v tej isti domovini strahoten odpor do privatizacije v gospodarstvu, do odprtosti slovenskega trga tujim podjetjem in tujemu kapitalu, falangistični boj kvazi sindikata proti zasebnemu šolstvu, nenormalno napadanje zasebne zdravstvene klinike, vsepovprek kritiziranje Evrope in Amerike. In s piedestala ne največjega, ampak najbolj razvpitega slovenskega filozofa Žižka, izusten grozljiv stavek sredi Zagreba: »Ko ljudi vprašaš, kaj si mislijo o Evropi, jih je treba povpraš...