Menda nikoli doslej v moderni dobi »mi ostali« nismo bili tako osupli in razočarani nad tem, kar se nam ponuja kot slovenska stvarnost.

Šokirani smo nad padcem kulturne ravni, osnovne politične spodobnosti, nad oportunizmom posameznikov iz naše srede, ki so srečni z drobtinami z bogatinove mize. Osupli nad padanjem medijske pluralnosti in korektnosti, ki gre tako daleč, da na primer v Odmevih, ko se ob holokavstu spomnijo še zločinov nad Indijanci, Buri, Armenci, pa Srebrenice in Guantanama …, mirno izpustijo najmanj to, kar pred nosom vpije v nebo: več kot 600 morišč, Teharje, Ferdreng, Litostroj, Strnišče … Mirno in niti besedice o največjih sovjetskih in kitajskih pogromih, ki gredo v desetine milijonov žrtev. Ne da se razumeti, zakaj se to dogaja in kaj želijo odgovorni s tem doseči. Težko kaj dobrega, saj je jasno, da je le obsodba največjega zla v celoti ključna civilizacijska naložba za to, da se strahote ne bi več ponavljale. Ker žrtvam in svojcem nič ne pom...