Pozdravljena, vézena s sivim pepelom,
ki vanj se povrnil bo vsak izmed nas,
in vendar le v to, kar se zmeraj je zdelo
bolj važno – človeka predmetni izraz.

Ob tebi sem srečen, da nisem ves snoven,
da v sivkastem prahu ne bo nič duha!
Ker duh je nesmrten: za večne svetove,
Umetnik vesolja odsev v njem ima.

A ljubi Ga! Da ne bo treba drhteti
pred smrtjo: brezmejna Ljubezen je Bog!
S pepelom na čelu se da hrepeneti
po Duhu, Stvaritelju božjih otrok.

Pozdravljena, vézena s sivim pepelom!
Zato, ker še zmeraj podárjen si čas.
Pomlad pogovarja se z zimskim Razpelom, ki nosi le eno: ljubeči Obraz.