V tujih literaturah je premnogo sonetov, mnogo jih je tudi v naši, a nobeden od njih me ne presunja tako kakor Prešernov sonet Vrbi: in to tako s svojim čustvenim sporočilom kakor s svojo tako rekoč dantejevsko dikcijo, v kateri ni niti ena sama beseda odveč.

Da se tudi velika poezija lahko zagleda v iluzijo, je bilo omenjeno v eni od zadnjih tukajšnjih rubrik v zvezi z Župančičem, ki se je dal v pesmi o Moskvi očarati Stalinovemu mitu.

Prešernova iluzija pa je v sonetu o Vrbi bistveno drugačna, nič politična: tiče se izobrazbe in življenja.

Izobrazbi očita (»… da b' uka želja me iz tvojga sveta speljala ne bila goljfiva kača …«) razočaranje nad vsem lepim, nevero vase, duševno razviharjenost …

Bralec mu lahko reče: dragi France, za vse to ni treba izobrazbe, si pač rojen, kakor si rojen. Tvoje drugo razočaranje se tiče življenja, ki bi bilo po tvojem povsem drugačno, ko bi bil ostal v rodni vasi. Toda ali bi tebi, preobčutljivemu č...