Ko slišimo besedo mama, se spomnimo na nekaj lepega, toplega, nekaj, kar nam daje varnost in zavetje. Pogosto slišimo, kako stari in že čisto obnemogli ljudje tik pred smrtjo kličejo mamo. V mami gotovo doživljamo nekaj božjega. Bog, v katerega verujemo, nas sprejema v svoje naročje tako kot mama.

Spominjam se pridige o materinski ljubezni, ki sem jo poslušala lani. Zelo lepa pridiga. Vsi bi si želeli takšno mamo. Pa vendar moramo biti pri tem zelo realni. Samo dejstvo, da si mama, še ne pomeni, da spremljaš otroka s takšno ljubeznijo, ki bi si jo vsi samo želeli.

Prav v odnosu med mamo in otrokom se dogajajo zelo hude stvari. Tudi na to je treba vedno znova opozarjati. Koliko je mam, ki v imenu ljubezni svojim otrokom skoraj ne dajo dihati, priklepajo jih nase in jih do konca ne znajo izpustiti, da bi lahko zaživeli svoje življenje. Tako se trpljenje prenaša še v družine, ki si jih odrasli otroci ustvarjajo. Potem se zgodi, da sin takšne mame vse življenje niha me...