Na Goriškem se je že začela prebujati pomlad, ko so 15. februarja pred petdesetimi leti na pokopališču v Solkanu položili v zemljo izmučeno telo 56-letne profesorice Lojzke Brus. Prvo nežno pomladansko cvetje, ki je z neustavljivo močjo klilo iz zamrznjene zemlje, je govorilo o zmagi življenja nad smrtjo, o skrivnostnem delovanju pšeničnega zrna. Ob njeni krsti, obsuti z zvončki in telohi, se je zgrinjala duhovna pomlad: njeni učenci, ki jih je obogatila z izjemno ljubeznijo do slovenskega jezika in jih vzgajala s svojo plemenito osebnostjo, da bi ponesli neprecenljivo bogastvo duha, ki jim ga je nesebično razdajala, v življenje in ga posredovali naprej. V nekrologu Duhovna mati mnogim: †prof. Alojzija Brus, objavljenem v Družini, smo takrat lahko prebrali: »Na poslednji poti prof. Brusove so se srečali ljudje različnih nazorov in prepričanj. Kater...