Nocoj se odpravim s to
harfo veselja v božična nebesa,
odprta ljubezni.
In ljubemu Jezuščku pesem bom pel –
v mladosti pobral jo
s slovenskih sem zvezd.

Naš Jezus, pozna jo:
morda me bo spremljal –
jezika je našega žlahtnega vest!
Potem bom še svoje dodal –
saj jo smem:
je oda ljubezni za Mamo nebes!

Kako ga v devetih
je mesecih nosila ljubeče
k vodnjaku neznatne vasi;
kako ga pod srcem vse bolj je čutila,
ker v Betlehem romajo trde poti.

Potem ga je blažena
k sebi privila,
prav rahlo,
saj drobno telesce ima.
Devica je svojega Sina rodila,
resnično od vekomaj Sina Boga.

Devica in Mama,
božično bleščeča v resnici,
ki zanjo umrl bom rad:
Nekoč sem iskal te –
sem našel te, sreča:
Kjer božič tali se v vstajenjsko Pomlad.