^»Pojdimo k stricu Francu!« so pogosto prosili nečaki in nečakinje svoje starše. Ni jim bilo potrebno dvakrat reči, saj sta se brat in sestra tudi sama rada vračala na svoj dom. Stric Franc in teta Marta že vrsto let upata, da bo tudi njun zakon dopolnil otroški smeh, a vedno znova ugotavljata, da je njuno pričakovanje zaman. To bolečino sprejemata na svoj način: v hišo vabita otroke svojih sester in bratov in še vso sosedovo otročad. In otroci čutijo njuno toplino in tako je v njuni hiši pogosto več otrok kot v katerikoli drugi.

Stric Franc je domačijo uredil v prijeten in urejen dom. Karkoli prime v roke, preoblikuje v nekaj plemenitega, eno od sob pa je namenil sorodnikom in nad vrata pritrdil napis: Naš skupni dom.

»Stric Franc, naredi nam jaslice, da jih bomo imeli...