NINA BOGERD
Begunske krize ne vidim le kot priložnost, da presegam lastne meje, vidim jo kot priložnost, da sem za zgled mojima fantoma, želim jima pokazati, da je pomembno biti boj za sočloveka.

V začetku septembra, natančneje 2. septembra, je po družbenih omrežjih zaokrožila slika utopljenega dečka Aylana. V trenutku, ko sem videla njegovo naplavljeno trupelce, se je v meni premaknilo. Odšla sem v sobo svojih otrok, moja fanta, ki sta stara toliko, kot sta bila stara Aylan in njegov bratec Galip, sta mirno spala, pobožala sem ju.

Tisti dan sem na omrežje zapisala: »Ne, ne bom več mirno gledala, čas je, da naredim nekaj«. Z možem sva začela iskati, kje in kako bi lahko pomagala. Željo po pomoči je bilo najprej potrebno umestiti v najino vsakdanje življenje, ki je razpeto med raziskovalnim delom, starševskimi obveznosti in življenjem daleč...