Ko se je Slovenija pred dobrim desetletjem odločala o včlanitvi v Evropsko zvezo, so se ob geslih o odprtosti, o prostem pretoku blaga, storitev, oseb in kapitala zbujali in oglašali tudi jezikovnopolitično obarvani pomisleki: Kaj bo s slovenščino? Politika je odgovarjala: Brez skrbi, slovenščina je zavarovana z ustavo in zakoni (o varstvu potrošnikov, o izobraževanju, o zdravstveni službi, o medijih …), slovenščina bo celo eden izmed uradnih jezikov EZ, nihče nam je ne bo kratil. »Od nas samih bo odvisno, kako bo z našo jezikovno rabo,« je takrat na nekem zborovanju poudaril poznejši (današnji) predsednik Republike Slovenije.

Da, od Slovencev samih bo odvisno – in prav v tem utegne biti težava, sem pomislil že takrat, vedoč za številne primere slovenske jezikovne nesamozavesti in podredljivosti, celo pripravljenosti na odpoved materinščini za skledo leče ali za minuto evrovizijske slave. Že pred prostim pretokom blaga idr. se je nabralo dosti slovenskih podjetij in lokalov...