Spet je tu december, leto se izteka k svojemu koncu. Advent. Slutnja zime in poslavljanja. »Leta padajo kot domine,« mi je pred dnevi na nekem srečanju na Ozari rekla starejša gospa. Številni končujejo letošnje leto z mešanimi občutki, z boječo gotovostjo, da se pred našimi očmi končuje neko obdobje. Ne zgolj še eno leto v osebnem življenju, ampak obdobje skoraj dve tisočletji trajajoče vijugaste rasti neke celine, neke kulture, neke civilizacije. Obdobje, ki smo ga poznali, v njem zrastli in ga – tako kot številne generacije pred nami – sooblikovali. Potem ko je bila krščanska podstat počasi, a zanesljivo izkoreninjena iz zavesti in vsakdanjega življenja evropskega človeka, se ob razvoju dogodkov v zadnjih letih in pospešeno v zadnjih mesecih upravičeno sprašujemo, ali sta etika in sklicevanje na človekove pravice – dve svetinji zahodne demokracije – res dovolj trdno vezivo, ki zagotavlja družbi táko notranjo povezanost, da zmore ohraniti in zaščititi svojo identiteto pred zunanjim...