Strah te poskuša odvrniti od naslednjega koraka, saj je pred teboj neznano, nova pot. Potreben je samo prvi korak, da se odprejo nove poljane. Če pristopim z odprtim srcem, se izkaže, da so manj strašljive, kot se zdi. Strah je kot ljubka živalca: potrebuje mojo pozornost, nežne besede, pobožam jo in že začne presti, se prepusti – hkrati pa potrebuje mojo odločnost, da sežem z roko in se odprem. Takrat lahko začne delovati Sveti Duh, ki vodi moje srce, pogled, sluh, občutek, duha. Razum poskuša prevzeti nadzor, a takrat je čas za njegov počitek (malo mu ga lahko privoščimo), potrebno je samo zaupanje za prvi korak.

Ja, skregano s človeško logiko. A božja pota niso naša pota. So pa edina, ki nas vodijo v Ljubezen. Kaj naj naredim? Poskušam obvladovati vse? S tem pustim strahu, da me vodi na lažje poti, do približkov, do znanega. Če iščem lepoto, pristnost, nove pristope, če želim biti, kdor sem, potem s strahom sodelujem – mu prisluhnem in povem, da vem, kaj počnem...