Pri strunjanski Materi božji sem med romarji srečala tudi Štefko Strgar, ki že 45 let živi v Strunjanu. Čeprav je že devetdesetletnica, vsak dan pred mašo moli rožni venec in večkrat bere berilo. Bere glasno, razločno in brez očal. »Treba je brati na glas, da ljudje slišijo, in tako lepo, da razumejo, kar berem,« pove odločno. »Berem ljudem, ne sebi.« Hvaležna je, da ji je Bog podaril zdrav glas. Sveto pismo je brala in premišljevala tudi doma.

Štefka se je rodila na manjši kmetiji v Šmarju pri Ljubljani, bila je najmlajša od petih otrok (brat in tri sestre). Že pri enajstih letih je ostala brez očeta, po vojni pa je bila velika preizkušnja za njeno družino bratova smrt na enem od skupnih grobišč. Potrebovala je čas in molitev, da zdaj lahko v svobodi reče: »Na nobenega nisem več huda.«

Na kmetiji je bilo treba poprijeti za vsako delo, vedno pa so s...