Bog je človeka poklical v bivanje, da (p)ostane božja podoba. Najprej vaju je združil v svetem zakonu, kjer doživljata vzpone in padce. Lepo vama je, pa tudi težave se kar naprej vrstijo, morda vama počasi gmotne skrbi prekrijejo skrb za duhovno, za tisto, kar vaju je združilo.

Človek v svojem hrepenenju po imeti in še več imeti preneha biti to, za kar ga je Bog poklical, da je: človek, ki ljubi Boga z vsem srcem, vso dušo in vsem mišljenjem in svojega bližnjega kakor samega sebe. Človek je namreč obdarjen s svobodnim odločanjem in ranjen z grehom. Zato se vanj priplazijo čudne misli, kot je, zakaj pa sosedovim vse tako uspeva? Imajo čudovito hišo ali stanovanje, avto menjujejo na nekaj let, dopustujejo poleti, pozimi, jeseni in za prvomajske praznike … Nič jim ne manjka! Mi2 pa se trudiva živeti kot kristjana, pogosto veževa mesec z mesecem, letni dopust komaj čakava, da vsaj nekaj dni preživimo brez vsakodnevne rutine, otroci ravnajo drugače, kot si želiva ... Morda pa s...