Okoli 40.000 ministrov, uradni­kov ter predstavnikov nevladnih­ ekoloških organizacij, med njimi 150 državnih voditeljev, se te dni v Parizu dogovarja, kako zmanjšati izpuste ogljikovega dioksida in drugih toplogrednih plinov. Želijo preprečiti, da bi se v naslednjih desetletjih ozračje Zemlje v povprečju segrelo za več kot dve stopinji Celzija. Za kakršen koli uspeh dogovarjanja bi bilo dovolj že, če bi se glede prisilnih omejitev izpustov poleg Evropske unije zavezujoče dogovorilo še kakšnih deset največjih držav. Cirkus navidezne svetovne demokracije in moralistično pozerstvo prav nič ne povečujeta možnosti za uspešen dogovor.

Danes, vsaj v Evropi, živimo v mnogo bolj čistem okolju kot pred tridesetimi ali petdesetimi leti. Ta relativni uspeh v varovanju okolja temelji predvsem na sposobnosti držav, da onesnaževanje pretvorijo v strošek onesnaževalca. Tehnološki napredek in politika »naj onesnaževalec plača« dajeta rezultate tudi v državah v razvoju. V demokraciji in trž...