»Take smučke bi imel rad,« je Žan razlagal sošolcem in jim kazal slike vrhunskih smučarjev. Žan je tudi brez te uresničene želje imel gotovo najboljše smuči v vsem razredu in sploh vse reči, ki jih lahko kupiš, je imel samo najboljše.

»Oni imajo denar,« so vedeli sošolci.

Seveda je bilo zato tudi Žanovo pričakovanje praznikov in daril drugačno in njegova pisma Miklavžu in Božičku in dedku Mrazu so bila polna želja po rečeh, za katere recimo Matic niti vedel ni. Žan pa je vedel in si jih želel imeti. In je pisal kar vsem trem decembrskim možem – prepričan, da bo dobil vse, za kar je izrazil željo.

Pri Maticu doma so pisali pismo Miklavžu in se veliko pogovarjali o tem. O Miklavžu in o darilih in o željah.

Matic je zdaj že velik in ve, da človek ne more dobiti vsega, kar si trenutno zaželi, predvsem pa dobro ve, da je mnogo otrok, ki ne dobijo sploh nič, niti za Miklavža ne.

»Ibrahim nikoli ne piše Miklavžu!« je povedal Matic babici.