Spominjam se pogovora z mamo treh otrok, dveh šoloobveznih in enega še mlajšega. Bilo je v začetku poletja in takrat so bile ravno akcije zbiranja denarja, da bi čim več otrok, kjer si doma tega ne morejo privoščiti, peljali na morje. Omenila sem ji, da nekaj mojih znancev z družino sploh ne hodi na morje, ampak preživijo počitnice kje na deželi ali v gorah. Ves čas imajo zelo pester program in družina je ves čas skupaj. Otroci so nad počitnicami navdušeni. Pa mi je kar hitro rekla: »Veste, to ne pride v poštev. Ne gre drugače. Otroci tekmujejo, kje vse so bili, in otrok, ki ne bi bil na morju, se skoraj ne more pojaviti med njimi.« Premišljevala sem, ali je res tako. Ne vem, nimam otrok. Vem samo, da sem se pogosto v življenju odločala drugače kot vsa moja okolica. Pa mislim, da me zaradi tega niso nič manj spoštovali. Morda so mi celo zavidali moj pogum, da si upam ravnati drugače kot ostali.

Za otroke, ki sicer ne bi šli na morje, je teden takšnih počitnic gotovo nekaj...