Na začetku leta posvečenega življenja, ki se počasi nagiba h koncu in odpira vrata svetemu letu usmiljenja, smo Frančiškovi bratje iz Assisija – v znamenje spokornosti in odprtosti božjim navdihom – po »Frančiškovih stopinjah« peš poromali v Rim. Frančišek se je namreč kmalu po tem, ko so se mu pridružili prvi bratje, z njimi odpravil v večno mesto, da bi papež potrdil njihov način življenja po evangeliju. Tudi nas je bilo približno toliko kot prvih bratov. Zbrali smo se predstavniki vseh treh Frančiškovih redov: minoritov, frančiškanov in kapucinov, kar je bilo jasno razvidno, saj smo pešačili
v svojih redovnih oblekah – habitih. S seboj smo nosili velik križ in relikvije sv. Frančiška.

Naše romanje se je od Frančiškovega gotovo najbolj razlikovalo po tem, da prvi bratje niso hodili po tako prometnih cestah. In takrat še ni bilo elektronskih medijev, ki so nam namenili veliko pozornosti že od začetka in nas spremljali od Frančiškovega groba do Rima. Nekateri mediji...