Pripovedovali so mi o desetletni deklici, ki se ukvarja z nekim športom. Pozabila sem, s kakšnim. V tem je menda zelo dobra, čeprav zdaj še ne ravno vrhunska. Morda enkrat bo, morda tudi ne. V tem trenutku, pri desetih letih, je težko reči, kako bo šlo naprej. V svoji sobi ima sedemnajst kolajn, ki jih je dobila doslej. Prve še čisto majhna, preden je začela hoditi v šolo. S ponosom jih vsem pokaže. Zdi se, kot da so te kolajne nekako njena izkaznica. Sedemnajst pri desetih letih.

Zgodba s kolajnami in s to deklico se mi zdi zelo zanimiva. Nikogar ne zanima, kakšna je, kako se razume s starši in bratoma, kako se vključuje v razred, v okolje, kjer živi, česa se veseli, o čem sanja, da bo nekoč postala. Pa seveda še veliko drugega. Vse se je vrtelo samo okrog teh kolajn in športa. Deklica se mi je skoraj zasmilila. Zdelo se mi je, kot da so jo ob silnem lovu na kolajne prikrajšali za toliko čudovitih čisto človeških radosti.

Verjetno ta deklica ni edina, ki se ji kaj...