Globoko potrti spremljamo vesti o brutalnem pomoru, ki so ga te dni izvedli fundamentalistični islamski teroristi v Parizu. Odzivi javnosti, uradne in poluradne, politične in medijske, to občutje še krepijo: formalne, splošne besede, ki ničesar ne izražajo. Retorično sočutje, razvodenele fraze, kakor da je vse skupaj bil le film, ali še huje, kakor da je vse skupaj zaslužena kazen za naduto Evropo. Nekakšna tiha privoščljivost, ki si še ne upa čisto odkrito na dan; skozi neprizadete stavke deluje še močneje, srhljiveje: izrekajo jih ljudje, a v njih skoraj ni več čutiti človeka. Poljavnost socialnih omrežij kaže seveda drugačno sliko, zelo pisano sliko: v digitalnih črkah bliskata žalost in jeza, tudi sovraštvo, a v eno in drugo smer. Nekateri pozivajo k deportaciji muslimanov, drugi obešajo na svoje strani simbole muslimanskega terorizma. Nekemu duhovniku se je celo zdelo primerno nad še toplimi trupli terorističnih žrtev tvitati o nevarnostih krščanskega džihada. Značilno pa je, k...