Pred časom sem se zaradi zaobljube in kot trening za camino odpravila na peš romanje iz Novega mesta na Zaplaz nad Čatežem (romarsko središče novomeške škofije).


Dolga pot je bila priložnost tudi za razmislek:
· o jeziku, ki je po Heideggru »hiša biti«, po Böllu pa »zadnje pribežališče svobode«;
· o nekem svetu, ki je bil po Kunderi »tako grd, da se ni nikomur vstajalo od mrtvih«;
· o Franklovi volji do smisla – po tem, ko je iz taborišča Auschwitz-Birkenau prišel sam, brez žene in staršev, je napisal knjižico Kljub vsemu reči življenju da;
· o tem, kakšen čudež je bil, da je preživel oče Petra Opeke; sveta družina, prosi za nas!;
· o po Trontlju tistih, »ki jih je vzela noč in jih jutro ni vrnilo. Ne prvo, ne naslednja«;
· o predavanju Justina Stanovnika o odrešilnosti trpljenja, ko je dejal, da je »tisto trpljenje moralo imeti nek smisel ... tako veliko je bilo«;
...