Sovražnost do institucije družine je na neki način kazala že klasična levica (na primer Engelsovi napadi na zakonsko zvezo v Der Ursprung der Familie, des Privateigenthums und des Staats). Vendar pa propagiranje »novih modelov družine« postane Leitmotiv levice šele z njeno »revolucionarno mutacijo«. Diskurz o »novih modelih družine« daje afirmativen in toleranten zunanji videz temu, kar je v resnici dekonstrukcija tradicionalne naravne družine (samo posploševanje izraza »tradicionalna družina« poskuša družini odvzeti veljavo, kot da gre za nekaj obrabljenega in iz mode). Lahko govorimo o asimetričnem »družinskem relativizmu«, kopiji asimetričnega kulturnega relativizma, o katerem smo govorili prej. Revolucionarna pravovernost terja za vse modele družine »enako dostojanstvo in spoštovanje«. A tako kot se kulturni relativizem izkaže za neiskrenega in se v odločilnem trenutku spremeni v »vse kulture so enakovredne ... razen zahodne, ki je grabežljiva...