Ko rečemo »nebo in zemlja«, mislimo na vse, kar obstaja. To je bil tudi pomen Jezusovih besed. Ko danes pomislimo na celotno vesolje v njegovi kompleksni in nepojmljivi širini, ki nam jo je približala znanost, smo prav tako nemočni, kot so bili Jezusovi sodobniki. Nebo in zemlja, vesolje, ki gosti nas, inteligentna in svobodna bitja, je tako veliko, da nas večkrat straši, vsekakor pa kljub številnim dosežkom znanosti še vedno zbuja več vprašanj kot odgovorov. Od vedno navdihuje apokaliptično govorico, misel na konec sveta in na vesoljno katastrofo. V Jezusovem času je bilo v egiptovski, grški in mezopotamski kulturi vse polno srhljivih pripovedi o koncu sveta. Slog takega govorjenja in razmišljanja je zašel tudi v evangelije. Evangelij 33. navadne nedelje je pod vplivom takega literarnega stila, vendar je vsebinski poudarek značilno evangeljski, poln upanja in zaupanja. Grška beseda »apocaluptô« pomeni odgrniti zastor in pogledati, kaj je za zastorom zgodovine. Kaj je Jezus videl on...