Marko Rijavec
Škripaje šepnila v noč so vrata.
V jesenski skromni, tihi vzdih temine.
Da – preden prvi svit predre črnine –
na polju vseje upanje, prihodnost.

Semen je polno; dlan zapluje vanje
in 'z misli roka vrže v vrče zemlje.
»Kaj bo rodilo se?« oko vprašuje,
ko v enem zre sijaj, a v drugem temo.

Vse, kar je nabral, ko je živel, trpel,
kar je izjokal v klas kot dar človeku,
odhaja v črne brazde iskat pomlad.

In pride jutro. Svit zatisne veke,
semena z lučjo v temi zemlje ujame.
Srce pa v miru jutra sanja žetev.

Foto: Jože Potrpin