In veritatem

O pokojnikih navadno govorimo lepo. Če ni kaj lepega povedati, pa molčimo. Ne zdi pa se mi prav govoriti in ob tem ključne podatke iz pokojnikovega življenja izpuščati ali olepševati. Nekrolog dr. Francetu Bučarju v Družini št. 44 nam zamolči pokojnikovo vlogo v eni izmed dveh ključnih dram slovenske narodove zgodovine. Zamolči pokojnikovo sodelovanje v komunistični revoluciji. Nekrolog sicer ni prostor za podrobno raziskavo Bučarjeve vloge ob koncu vojne na Koroškem, kjer se je takrat začelo zvijačno vračanje domobrancev in civilistov. Je pa korektno in resnicoljubno vsaj omeniti njegovo takratno sodelovanje v enotah KNOJ-a in kasneje zloglasne Ozne. Tega poglavja Bučarjeve osebne zgodovine namreč ne more pokriti za naš prostor povsem neprimerna oznaka »odporništvo«. Tudi Bučarjevi kasnejši politični dosežki ga ne morejo izbrisati. Prepričan sem, da bi tudi pater dr. Edvard Kovač v In memoriam maršala Petaina poleg navedbe junaštva pri Verdunu pričakoval...