Razgledani bralec bo na gornje vprašanje zlahka odgovoril: Jegličevega dnevnika.

Ja, strastno si želim dnevnika Antona Bonaventure Jegliča, ljubljanskega škofa od leta 1899 do 1930.

Zakaj si ga tako želim?

Prvi razlog ni samo moj, ampak od vseh: da bi namreč glede značaja dnevnika, kakršnega je prikazal recenzent na Radiu Ognjišče, intimno spoznal trideset let slovenske narodne, politične in kulturne zgodovine.

Naslednja dva razloga sta bolj moja.

Prvi je beseda, ki me je pretresla: osamelost. Da je nastal dnevnik, je bilo krivo to, da škof Jeglič ni imel človeka, s katerim bi se lahko bolj osebno pogovoril. Da je torej delil usodo drugega velikega Slovenca, ki po Čopovi smrti tudi ni imel veljavnega sogovornika v vaškem Kranju.

Drugi razlog je bil prav ta, da dnevnika ni pisal za objavo in se torej Jeglič pokaže v njem v popolni iskrenosti, s svojimi napakami vred, brez vsake literarne ambicije. Dnevnik gre skozi tesnobe in dvom...