Foto: Tatjana Splichal

Se še spomniš, kako sva se tistega majskega dne, po Sarinem pogrebu, sprehajala po Žalah? Sonce je za tak dan kar prelepo sijalo in veselo ščebetanje vrabcev je motilo razpoloženje, ki se je budilo v najinih srcih. Je res vsega konec? Pa saj še ni bila stara dvajset let in če ne bi bilo tiste tragične sobotne noči, bi se naslednji teden skupaj dobili na pijači ... So se s smrtjo v nič razletela vsa njena hrepenenja, vsa njena vroča iskanja in vse, kar je bila? Pa njena ljubezen do mame in sestrice? Je potem tudi vse, kar sva midva, obsojeno na dokončen nič? Ne, to ne more biti res … Kljub temu da je vse govorilo o minljivosti, sva globoko v sebi vedela: smrt ne more imeti zadnje besede.

Življenje ostaja največja vrednota in smrt, ki prinaša dokončno ločitev od vsega zemeljskega, je v naših očeh zato prava katastrofa. Katastrofa, ki dol...