Najina pot resnice se je pričela že takrat, ko sva se kot fant in dekle začela spoznavati. K temu je spadalo tudi to, da sva si povedala boleče in težje stvari drug o drugem. Ampak samo to naju je pripeljalo na pot osvoboditve.
Še pred tem, ko sva začela skupaj hoditi kot fant in dekle, sem vedela, da je pred leti moj mož že prebolel raka. Zato sva se o tej temi veliko pogovarjala. Tukaj ni bilo prostora za prikrivanje, ampak je bila pomembna samo resnica. S tem vedenjem sem takrat svojemu fantu povedala, da tudi če se mu bolezen kdaj ponovi, želim iti z njim skozi to. Za naju oba je bila velika osvoboditev, ko sva si že na začetku najine poti priznala, da želiva oba do poroke živeti v vzdržnosti. V bistvu nama je bilo najprej težko govoriti o tem. Ampak ko sva si izrekla besede, se je najino srce neizmerno veselilo tega daru.

Imela sva tudi izkušnjo prikrivanja resnice iz strahu. Moža je bilo na začetku najine skupne poti strah, da bi mi priznal, da ga še vedno »muči...