Ko sem odhajala od doma na študij v Ljubljano, mi je stara mama stisnila v roko rožni venec. »To boš potrebovala,« mi je rekla. Pričakovala sem vse drugo, samo takega darila ne. Takrat, v letih, ko sem verjela, da je svet moj, ga niti nisem dostikrat vzela v roke. Potem pa sem se zatekala k molitvi, ko mi je bilo težko, ko sem si želela miru in danes uspavam z njim svoje otroke. To je moja duhovna dediščina in upam, da bo tudi njihova. Kajti ne morem si predstavljati, kako lahko človek ljubi, če sam ne doživlja, da je v prvi vrsti ljubljen od Boga. Z duhovnikom, psihologom in pedagogom Stankom Gerjoljem sva govorila o duhovni dediščini in njenem pomenu.

Stanko Gerjolj, dvakratni doktor, svoje bogato znanje in izkušnje prenaša na mlajše generacije na Teološki fakulteti, kjer predava predmete, povezane z vzgojo. Je tudi duhovni spremljevalec, voditelj duhovnih vaj in zakonskih skupin ter Evropskega združenja za krščansko gestalt pedagogiko. K njemu se lahko obrnejo po pom...